Namen te strani je predstavitev religij in ne vdiranje v človekovo prepričanje. Vir podatkov je bil najden na spletu in je grafično ter oblikovno bolje predstavljen. Žal je ime avtorja neznan.

VPLIV RELIGIJE

Religija je bila močna sila v razvoju različnih svetovnih kultur. Marsikje ima še vedno velik vpliv. Celo v zahodnih družbah, v katerih mnogo ljudi ne čuti nobenega odnosa do religije, ima ta še vedno nekaj vpliva. Tako so npr. mnoga krščanska praznovanja razglašena za državne praznike; marsikje so tudi proti odpiranju trgovin ob nedeljah, saj je to krščanski sveti dan.

Nekateri neverujoči menijo, da ima vera na družbe prej slab kot dober vpliv, saj lahko povzroča tudi vojne. Mnogo vernikov pa bi dokazovalo, da niso imele slabega vpliva verske ideje, temveč način, kako so jih ljudje na oblasti nepravilno razlagali in zlorabljali za svoje koristi. Včasih so vprašanja, ki so videti verska, pravzaprav rasistična, oboja pa so povezana s politiko.

Religija in država

V preteklosti so bile družbe pogosto organizirane po verskih načelih. Beseda hierarhija pomeni razvrščanje ljudi po njihovi duhovni veljavi. V Evropi so se kralji in kraljice sklicevali, da vladajo po "božjem pravu": bili so zastopniki Boga na zemlji. Na Japonskem so cesarji trdili, da so potomci sončne kraljice Amaterasu, in podložniki so jih vse do leta 1946 tako tudi častili.

V nekaterih deželah, npr. v Iranu, so še vedno na oblasti verski voditelji in mnoge imajo uradno državno religijo, ki vpliva na vidike življenja, kot so pravo ter vzgoja in izobraževanje. Britanija npr. ima krščansko vero za državno, zato je v državnih šolah krščanska molitev obvezna; ZDA nimajo državne religije in šole ne skrbijo za versko izobraževanje.

Moč

Verski voditelji so včasih zlorabljali svojo moč, prav tako kot tudi drugi voditelji. Če voditelji trdijo, da zastopajo Boga, so lahko ljudje preveč prestrašeni, da bi se jim upirali. Ljudi so včasih zastraševali k poslušnosti z grožnjami o posmrtnem trpljenju. Krščanski voditelji so posebno v srednjem veku izrabljali verovanje ljudi, ki pravi, da bodo obsojeni na večno trpljenje v peklenskem ognju.

Reformatorji

Moč religije so res včasih zlorabljali, vendar je bilo tudi mnogo gibanj in posameznikov, ki so jih religije navdihovale, da so poskušali spreminjati stvari na bolje. V prvi polovici 20. st. se je Mahatma Gandhi bojeval proti rasizmu, za pravice revnih in za osamosvojitev Indije izpod britanske, oblasti. Pri doseganju svojih ciljev se je vztrajno izogibal nasilju, kar je bilo v skladu z njegovim močnim hindujskim verovanjem. Mnogo dobrih del so napravili verniki, ki čutijo dolžnost, da pomagajo človeku v stiski.

Veliko dobrodelnih organizacij je nastalo na verski podlagi, npr. Oxfam (krščanska) in Muslimanska pomoč. Verskim dobrodelnim organizacijam je pogosto omogočeno delovanje na področjih, ki so prepovedana za druge, npr. na vojnih območjih. Pripadniki islama se čutijo poklicani pomagati revežem tako, da vsako leto darujejo del svojega zaslužka.

Vojne

Vladarji so pogosto spodbujali podložnike k vojnam, s tem da so podžigali njihova verska čustva, čeprav je bil njihov osnovni nagib želja po večji politični moči. Primer za to so križarske vojne. Do konca 13. st. so krščanske vojske odhajale na oborožena romanja. Zavzele naj bi Palestino (današnji Izrael), kristjanom znano kot Sveta dežela, ker se je tam rodil Jezus.

Čeprav so se ta oborožena romanja imenovala križarske oziroma svete vojne, so bile hkrati tudi zavojevalne proti muslimanskim Turkom, ki so v tem času vladali v Palestini. Nekatere vere učijo, da nobene vojne ni mogoče opravičiti in da ni stvari, za katero naj bi se bojevali z orožjem. Ta nazor se imenuje pacifizem. Pacifistična religija je npr. džainizem; prav take so tudi nekatere budistične, hindujske in krščanske ločine, npr. kvekerji in Jehovove priče.

Preganjanje

Včasih preganjajo pripadnike kake religije samo zato, ker jih je malo in nimajo velike moči. Pripadniki drugih skupin smešijo njihovo vero, ne da bi jih razumeli, in jim naprtijo odgovornost za stvari, ki gredo v družbi narobe. Tak odnos sprejemajo tudi vladarji, saj odvrača kritiko od njihovih neuspehov. Pogosto so verski predsodki povezani z rasizmom. Ko je v srednjem veku judovsko ljudstvo živelo razseljeno po različnih delih Evrope, je postalo tarča predsodkov. Njihovo preganjanje je doseglo vrh s holokavstom v 2. svetovni vojni.

Ločevanje

Nekatere verske skupine raje živijo ločeno od drugih, ker hočejo ohraniti svojo tradicijo neokrnjeno. To je zaradi spoštovanja določenih življenjskih pravil, ki so napisana v svetih knjigah, in zaradi strahu pred preganjanjem. Amiši npr. so ločina krščanskih fundamentalistov v Severni Ameriki, ki živi preprosto, ločeno od preostale družbe, upoštevajoč stroga pravila. Tako nočejo sodelovati pri upravljanju države in zavračajo moderno tehnologijo kot zlo. V večini religij so posamezna področja življenja, ki jih njeni pripadniki ohranjajo ločeno od drugih. Skoraj rse religije želijo, da se njihovi pripadniki poročajo med seboj.

Ženske

Danes se v religijah mnogo razpravlja o vlogi žensk. Zgodovinsko, gledano mnoge religije ženskam niso priznavale visokega položaja in so jih izključevale iz verskega življenja. To pa večinoma zato, ker ženske niso imele primernega položaja v družbah, v katerih so religije nastale. Čeprav se je tako gledanje v družbi na splošno spremenilo, se nazadnjaške verske smeri še vedno upirajo, ker menijo, da izvirajo nekatera izročila od Boga. V Savdski Arabiji, ki je strogo muslimanska država, ženskam ni dovoljeno voziti avtomobilov, čeprav to ni prepovedano v islamskih svetih knjigah, saj ob njihovem nastanku avtomobilov še ni bilo.

Vzgoja in izobraževanje

Skoraj vse religije poudarjajo potrebo po vzgoji in izobraževanju ter se čutijo poklicane, da ju podpirajo. V preteklosti so duhovniki učili ljudi brati in pisati, da bi lahko sami prebirali svete knjige. Včasih se zatira znanje, ki bi škodovalo verovanju. Italijanski znanstvenik Galileo Galilei je v 17. st. zagovarjal nazor, da se Zemlja vrti okrog Sonca in ne obratno. Krščanska oblast v Italiji ga je prisilila, da je javno preklical te trditve, sicer bi ga mučili; bali so se, da bi ljudje nehali verovati, če bi vedeli, da Zemlja ni središče sveta, kot naj bi jih učilo Sveto pismo.

Umetnost

Mnoge verske misli so težko razumljive in abstraktne, zato so jih ljudje poskušali izraziti v umetniških delih skupaj s čustvi, ki so jih navdihovala. V muzejih je zdaj veliko umetnin, ki so bile prvotno namenjene verskemu navdihovanju; naredili so jih umetniki, ki jih je plačala Cerkev. Preden so bili ljudje dovolj izobraženi, da so znali brati, so bile slike in kipi edini način, s katerim so poučevali osnovne verske nauke.

Glasba in ples

Večina religij uči, da je najbolj uspešno tisto čaščenje, ki vključuje vernika kot celoto, torej njegovo telo in dušo; to je pripeljalo do skladanja in izvajanja verske glasbe in do posebnih obrednih plesov. Glasba omogoča ustvarjanje razpoloženja, v katerem lahko ljudje občutijo in izražajo svoja čustva, kot sta spoštovanje in veselje. Glasba in ples lahko pripovedujeta zgodbe in sta lahko sredstvo, ki z ritmičnimi glasovi in zibanjem omogoča vstop v zamaknjeno stanje meditacije. Nekatere verske skupine ne odobravajo glasbe in plesa, ker mislijo, da taki telesni užitki odvračajo od duhovnosti.

Arhitektura

Skoraj vsaka religija ima za opravljanje bogoslužja posebne stavbe, ki naj bi bile čim lepše in tako vredne verovanja, spodbujale naj bi čaščenje in duhovno razmišljanje. Skupnosti prispevajo denar ali delovno silo za izgradnjo take stavbe. Bogastvo in dosežki gradbenikov, ki so jih v preteklosti uporabljali za zidavo svetišč, so presenetljivi, če upoštevamo, da so bile tedanje družbe tehnično mnogo manj razvite od današnjih. Svetišče je pogosto postalo središče vsega mesta ali vasi.

Širjenje religij

Nekatere religije menijo, da je njihova naloga s pridiganjem ali z zgledom spreobračati v svojo vero. Islam je nastal v začetku 7. st.; širil se je tako naglo in daleč, da se naslednjih šest stoletij imenuje zlata doba islama. Evropski krščanski misijonarji (njihova naloga je bila spreobračanje poganov) so začeli množično delovati v Južni in Srednji Ameriki v 16. st., Afriki in Aziji pa v 18. st. Bili so učitelji, skrbeli so za zdravstvo, vendar je bil njihov glavni namen spreobračanje v krščansko vero.

V zadnjih letih se je povečalo zanimanje ljudi iz zahodnega sveta za vzhodne religije, kot sta budizem in hinduizem. Te vere so prinesli v zahodne države predvsem mladi, ki so potovali po Vzhodu. Gibanje Hare Krišna se imenuje hindujska skupina v zahodnem svetu. Njeni pripadniki verujejo, da pride do duhovnega prebujenja s čaščenjem boga, ki ga imenujejo Krišna, in častijo ga z meditacijami, monotonim verskim petjem in plesom. Zaobljubijo se, da bodo postali vegetarijanci in ne bodo kadili, uživali alkohola, čaja in kave.

Pripadnike tega gibanja lahko pogosto vidimo v skupinah na mestnih ulicah Zahoda. Moški nosijo halje, pogosto imajo obrite glave v znak vdanosti duhovnemu svetu in ne stvarnemu. Ženske nosijo sarije. Gibanje je znano tudi kot Mednarodna družba za zavedanje Krišne (International Societv for Krishna Consciousness - ISKCON).

Ločine in kulti

Ločina je skupina, ki se je odcepila od priznane religije. Kult je poseben bogoslužni obred. Vse večje religije so se začele kot ločine ali kulti, toda obe besedi se sedaj uporabljata v slabšalnem pomenu, ker mnogo ljudi meni, da so nekatere sodobne ločine in kulti škodljivi. Nekateri psihologi mislijo, da se take skupine obračajo na ljudi, ki se počutijo zapostavljene in nesrečne. Ti, pogosto mladi ljudje, pričakujejo, da jim bosta ločina oziroma kult izpolnila pričakovanja o smislu življenja in pripadnosti skupini. Na žalost postanejo včasih tako privrženi skupini, da naredijo vse, kar od njih zahteva vodja, pretrgajo celo vse vezi z družino. Za take vrste kult pogosto velja združitvena Cerkev. Članom dajejo šaljiv vzdevek moonies (moony prismuknjen, zbegan) po njihovem voditelju Sun Myung Moonu.