Namen te strani je predstavitev religij in ne vdiranje v človekovo prepričanje. Vir podatkov je bil najden na spletu in je grafično ter oblikovno bolje predstavljen. Žal je ime avtorja neznan.

JUDOVSTVO

Judovstvo je vera Judov, ki živijo po vsem svetu, a imajo vendar skupno zgodovino. V nasprotju z drugimi religijami so Judje že z rojstvom postali pripadniki svoje vere. Vsakdo, ki ima judovsko mater, velja za juda, čeprav se ne udeležuje judovskih verskih obredov. Skoraj polovica vseh Judov na svetu (vseh je približno 14 milijonov) živi v Združenih državah Amerike, četrtina v Izraelu in četrtina v Evropi.

Bog

Zgodovina Judov je stara 4000 let; v začetku so bili nomadsko ljudstvo, imenovano Hebrejci, in so živeli na ozemlju današnjega Bližnjega vzhoda. Eden od Hebrejcev, Abraham, velja za očeta njihove vere, ker se je zavzemal za njerio osrednjo misel - vero v enega samega Boga. Sosednja ljudstva so častila več bogov.

Izvoljeno ljudstvo

Judje verujejo, da jih je Bog izbral za posebno ljudstvo in sklenil z Abrahamom zavezo. Abraham in njegova žena Sara sta se žalostila, ker nista imela otrok. Neke noči je Abraham slišal Boga, ki mu je govoril, naj se ne žalosti: imel bo toliko potomcev, kot je zvezd na nebu, in živeli bodo v svoji obljubljeni deželi. Kmalu po tem se mu je rodil sin Izak. Izakov sin se je imenoval Jakob ali Izrael in Abrahamovi potomci so postali znani kot Izraelci. (Judovska navada obrezovanja izvira iz Abrahamovih časov in je znamenje, da je deček njegov potomec.) Po zavezi je Bog obliubil, da bo skrbel za Izraelce, oni pa mu morajo biti pokorni.

Izhod iz Egipta

Leta 1250 pr. n. š. so Izraelci pobegnili iz egiptovskega suženjstva. Ta izhod, imenovan eksodus, je zelo pomemben za zgodovino judovstva. Pravijo, da se je to zgodilo takole. Bog je izbral Mojzesa, da izprosi pri egiptovskem faraonu za Izraelce svobodo. Ker je zavrnil njegovo prošnjo, je Bog poslal različne nadloge, da bi faraon popustil. Deseta in zadnja nadloga je bila najstrašnejša. Neke noči so pomrli vsi najstarejši egipčanski sinovi, izraelski pa so bili obvarovani. Faraon je popustil. Izraelci so se odpravili na pot, toda faraon je poslal za njimi vojsko. Ko so prispeli do Rdečega morja, se je voda razprla in Izraelci so imeli prosto pot. Kakor hitro jo je začela prečkati faraonova vojska, se je voda zgrnila nad konje in vojake in vsi so utonili.

Božji zakoni

Potem ko so Izraelci zapustili Egipt, so nekaj časa blodili po puščavi. V tem času je Bog z njimi obnovil zavezo in jim dal zakone, po katerih morajo živeti. Obstaja na stotine judovskih zakonov, toda vsi izvirajo iz prvih desetih, ki jih poznamo kot deset božjih zapovedi.

Deset božjih zapovedi

Veruj v enega Boga.

Ne delaj si podob (za čaščenje).

Ne skruni božjega imena.

Praznuj Gospodov dan (soboto).

Spoštuj očeta in mater.

Ne ubijaj.

Ne želi žene svojega bližnjega.

Ne kradi.

Ne pričaj po krivem.

Ne želi ničesar, kar je last tvojega bližnjega.

Obljubljena dežela

Približno štirideset let po izhodu iz Egipta so Izraelci prišli v Kanaan, za katerega so verjeli, da je obljubljena dežela. Po dvesto letih in mnogih bitkah je Kanaan postal izraelsko kraljestvo pod izraelskim kraljem Davidom. Leta 993 pr. n. š. je ustanovil glavno mesto Jeruzalem. Davidov sin, kralj Salomon, je zgradil v Jeruzalemu tempelj, ki je postal središče izraelskega bogočastja.

Preroki

Ko so se Izraelci že ustalili v Kanaanu, se niso vedno zvesto držali postave (zakonov). Preroki so bili ljudje, ki so opominjali Izraelce na odgovornosti, izhajajoče iz zaveze, in jih svarili pred posledicami neposlušnosti. Pogosto so se zavzemali za reveže in ljudi v stiski ter trdili, da imajo Izraelci kot od Boga izvoljeno ljudstvo tudi odgovornost do drugih.

Izgnanstvo v Babilonu

Od sredine 8. st. pr. n. š. dalje so Kanaanu, sedanjemu Izraelu, vladali različni narodi, tudi Asirci, Babilonci in Rimljani. Leta 587 pr. n. š. so Babilonci v Jeruzalemu porušili tempelj in mnogo Izraelcev odgnali v suženjstvo v Babilon. Jeruzalemsko kraljestvo se je imenovalo tudi Juda, izgnani Izraelci pa so postali znani kot Judje. Judje so začeli izpolnjevati zapovedi, ki jih je dobil Mojzes, še bolj strogo, zato da bi ohranili svojo istovetnost. Zelo so bili npr. strogi glede praznovanja šabata (sobote) in zakonov, ki so prepovedovali uživanje posameznih vrst hrane. Tujci so bili nezaupljivi do Judov zaradi tega drugačnega izročila, saj ga niso niti priznali niti razumeli.

Diaspora

Do 1. st. pr. n. š. je bil Izrael pod rimsko nadvlado. Zaradi upora so Rimljani leta 70 n. š. porušili drugi tempelj, ki je bil sezidan v Jeruzalemu; judovsko izobraževanje je postalo nezakonito in ubit je bil vsak Jud, ki je skušal poučevati. Že drugič je bilo veliko Judov izgnanih iz Izraela. Izgnanci so se pridružili judovskim skupnostim ob Sredozemskem morju, ki so se razširile v Španijo in na Portugalsko, pozneje pa tudi v vzhodno in srednjo Evropo. Ta razpršitev ali razseljenost Judov je znana kot diaspora. Danes se beseda uporablja za vse Jude, ki ne živijo v Izraelu.

Srednji vek

V stoletjih po diaspori so Judje trpeli zaradi nadaljnjega preganjanja, še posebno so jih preganjali krščanski vladarji. Krščanski svet je imel proti Judom predsodke, ki so izhajali iz verskih in ekonomskih dejstev. Judje v nasprotju s kristjani ne priznavajo Jezusa za Božjega Sina. Judom so očitali, tudi da so obogateli na račun dolgov drugih ljudi. Do tega je prišlo za ker je kristjanom vera prepovedovala posojanje denarja in zaračunavanje obresti, torej so to storitev prevzeli Judje, ki niso smeli opravljati mnogih drugih poklicev. Z Judi so dolgo časa slabo ravnali, končno pa so jih v poznem srednjem veku izgnali iz Anglije, Francije in celo iz Španije, kjer so bili do takra zelo uspešni. V deželah, kjer jih ni; izgnali, so bili pogosto prisiljeni živeti v ločenih in slabših mestnih četrtih, imenovanih geto. Predsodek proti Judom, ki se imenuje antisemitizem, se je nadaljeval iz srednjega veka prav v 20. st. V letih 1871- 1907 so bili Judje v Rusiji žrtve velikih pokolov, ki so znani kot pogromi. Mnogo jih je zbežalo v ZDA in v Palestino. (Rimljani so starodavno deželo Izrael preimenovali v Palestino.)

Holokavst

Najhujše preganjanje so Judje doživeli nedavno, to je med drugo svetovno vojno (1939-1945), in je znano kot holokavst. Takrat so nacisti, ki so bili v Nemčiji na oblasti pod vodstvom Adolfa Hitlerja, okrutno pomorili šest milijonov evropskih Judov (več kot tretjino vseh Judov na svetu).

Današnja država Izrael

V 19. st. so se začeli Judje ponovno naseljevati v Palestini. Skupina Judov, ki so se imenovali sionisti, si je začela prizadevati za ustanovitev samostojne judovske države v Palestini. Po holokavstu se je to zdelo pomembno za preživetje Judov. Leta 1948 je bila Palestina razdeljena in ustanovljena je bila današnja država Izrael. Judje iz vsega sveta so si v njej ustvarili dom. Ustanovitev Izraela je neizogibno pripeljala do sovražnosti med Izraelci in neizraelskimi Palestinci (v glavnem muslimanskimi Arabci), med Izraelom in sosednjimi državami, ki so zvečine muslimanske. Prizadevanja za trajno rešitev izraelsko-arabskega spora se še nadaljujejo.

Mesijanska doba

Iz stare judovske zgodovine izhaja upanje, da jim bo Bog poslal voditelja, imenovanega Mesija, ki bo obnovil judovsko kraljestvo in obdobje miru. Nekateri Judje verujejo, da je ustanovitev države Izrael zaznamovala začetek mesijanske dobe.

Svete knjige

Tenak je zbirka knjig, ki jih kristjani poznajo kot Staro zavezo (del Svetega pisma). Nekaj gradiva iz Mojzesovega časa, ki ga vsebujejo te knjige, se je širilo z ustnim izročilom, zapisovanje knjig pa je trajalo 900 let, od leta 1000 pr. n. š. do 100 pr. n. š. Pisane so bile večinoma v hebrejščini. Prvih pet knjig Tenaka se imenuje Tora, kar pomeni Postavo. Vsebujejo nauke, ki jih je Bog dal Mojzesu*. Po izročilu je Toro napisal Mojzes, vendar so znanstveniki dokazali, da je gradivo zbrano iz različnih virov. Tenak vsebuje tudi zgodovinske knjige, prerokbe, pesnitve, hvalnice in pregovore. Talmud je obširna zbirka spisov, ki so nastali v prvih stoletjih našega štetja. Vsebuje misli, razprave, nekatere tudi šaljive, ki jih je napisalo okrog 2000 rabinov. Rabin je strokovnjak za Toro.

Pravoverni in napredni judje

Verni Judje so pravoverni (ortodoksni) ali nepravoverni (neortodoksni). Pravoverni Judje sprejemajo Toro* in njene zakone kot božjo besedo, dano Mojzesu, in jo brezpogojno izpolnjujejo. Nepravoverni Judje pa menijo, da so pri sestavljanju zakonov sodelovali ljudje, ki so poskušali prilagoditi judovstvo sodobnemu življenju. Neortodoksne Jude poznamo tudi kot napredne Jude in glede na deželo, v kateri živijo, tudi kot konservativce, reformiste, liberalce in obnovitelje. Izredno pravoverni Judje so znani tudi kot ultraortodoksni. Hasidizem je primer ultraortodoksne ločine. Različna usmeritev Judov se kaže v načinu čaščenja Boga in v oblačilih, ki jih nosijo moški.

* Dandanes se včasih celoten judovski nauk označuje kot Tora.

Shodnice (sinagoge)

Beseda sinagoga pomeni kraj shajanja. Shodnice so središča judovskega bogočastja, izobraževanja in socializacije. Bogoslužje v sinagogi sestoji v glavnem iz molitev in branja, predvsem Tore. Vodi ga rabin ali vodja, ki poje in se imenuje kantor. V pravovernih sinagogah sedijo ženske ločeno od moških; služba božja je v stari hebrejščini, bere se kot monotono petje, ne uporabljajo glasbenih inštrumentov. V naprednih sinagogah sedijo moški in ženske skupaj; del bogoslužja je v krajevnem jeziku in petje lahko spremljajo orgle. Ženske lahko postanejo nepravoverni rabini.

Jezik

Čeprav so se Judje vedno učili brati staro hebrejščino, da bi lahko v sinagogi brali Toro in molitve, je hebrejščina kot živ jezik izumrla v začetku 20. st. Takrat se je judovski naseljenec v Palestini Ben Yehuda odločil, da jo bo oživil. Ko je s svojo družino in z drugimi naseljenci govoril samo hebrejsko, je začel razvijati moderno hebrejščino. Ta se nekoliko loči od stare in je zdaj uradni jezik v Izraelu. Drugi jezik, ki se imenuje jidiš, je mešanica stare hebrejščine in srednjeveške nemščine. Nekatere skrajno ortodoksne skupine ga govorijo še danes.

Bar micva in bat micva

Ko je dečku 13 let, postane dovolj star za izpolnjevanje verskih zapovedi in se imenuje bar micva (sin zapovedi). Ta dogodek se praznuje z obredom v sinagogi, ki mu sledi zabava. Številne sinagoge praznujejo tudi bat micva (hči zapovedi), obred za deklice, ko so stare 12 let.

Dom

Pri ohranjanju judovske vere pa ima še pomembnejšo vlogo kot sinagoga judovski dom. Posebno v pravovernih družinah mora biti hrana pripravljena v skladu z božjimi zakoni, da je "košer" (primerna). Mesni in mlečni izdelki se ne smejo jesti istočasno ali pripravljati z istimi pripomočki. Tora prepoveduje mnoge vrste hrane, tudi svinjino in lupinarje.

Šabat

Šabat (sobota) je judovski praznik, ki se začne ob sončnem zahodu v petek in traja do začetka noči v soboto. Je dan počitka in premišljevanja. Na ta dan se ne dela, saj judovska pripoved o stvarjenju pravi, da je Bog ustvaril svet v šestih dneh, sedmi dan pa je počival. Sobotni obed je pripravljen že pred petkovim večerom. Obed je družinsko praznovanje s posebnimi pesmimi, branjem in zahvalnimi molitvami. V soboto gredo ljudje v sinagogo, dan pa zaključijo z obredom doma.

Praznovanja

Roš hašana je praznovanje judovskega novega leta, ki je septembra ali oktobra. Deset dni po judovskem novem letu sledi jom kipur - spravni dan. To je najsvetejši dan judovskega leta; preživijo ga v molitvi, postu in prošnjah Bogu, da bi jim odpustil grehe. Pesah ali pasha se slavi marca ali aprila v spomin na noč, ko so bili izraelski otroci rešeni, preden so pobegnili iz egiptovskega suženjstva. Najbolj pomemben obred je seder; to je obed, pri katerem imata določena hrana in pijača poseben pomen. Iz knjige, imenovane Hagada, berejo pripoved o izhodu iz Egipta, potem ko najmlajši otrok obredno vpraša: "Zakaj je ta noč drugačna od drugih noči?" Za praznik hanuka, praznik luči, ki je novembra ali decembra, uporabljajo svečnik z devetimi kraki.